Saša Bezjak, Svobodni portreti
Razstava: 21. 6.–1. 9. 2025
Serija portretov, ki jo je ustvarila Saša Bezjak in je na ogled v Muzeju norosti na Tratah, je zaradi zgodovine in simbolne preobloženosti gradu Cmurek skupinska prostorska slika. Tako kot muzej ohranja spomin na nekdanje stanovalce gradu, portreti ustvarjajo poseben prostor-čas, ki sta si ga delila umetnica in portretiranec. Razstavljeni portreti skupaj tvorijo večglasje, skupinski odmev svobode, saj je Saša Bezjak s pomočjo zaupanja posameznikov, prijateljev in znancev, ki so sedli pred slikarsko platno, pokazala, kako osvobajajoča je lahko umetnost. Njeni portreti namreč nastajajo hitro, gestualno, z intuitivno in ekspresivno rabo barve. So vizualni pogovori med portretirancem in umetnico – o marsičem, tudi o svobodi. Osvoboditvi od tega, kar bi želeli biti ali kar družba od nas pričakuje.
Za Sašo Bezjak je značilna šablonska, asketska risba, brez odvečnih detajlov in pomenov. Vizualne misli izrisuje v svoje dnevnike in z nitjo izveze na blago. Premišljuje o temah, o katerih ne zmoremo govoriti na glas, o telesu in seksualnosti, o strasti in norosti, o krhkosti in ranljivosti. Njena premišljevanja kot kipi in instalacije sežejo v prostor, ustvarjajo ambiente in situacije, v katerih se materiali (glina, mavec, les) kopičijo, povezujejo in vzbujajo čustveni odziv. Ustvarja neprenehoma in povsod, naj bo to v tišini ateljeja, sredi vrveža na likovnih delavnicah ali pa na rezidenci na Dunaju, kjer si je lahko privoščila trenutek odmika od nenehnega vstopanja v odnose z drugimi, se zazrla vase in svoje ustvarjanje. S portretnim slikarstvom je ohranila stik z drugimi, saj je zavezana komunikaciji in odnosom bolj kot marsikdo od nas.
Portretna zvrst je v ustvarjalnem opusu umetnice posebno ustvarjalno poglavje, ki jo stalno spremlja in poteka vzporedno z njeno risbo in kiparstvom. Če so njene risbe in kipi avtoreferencialni, osrediščeni okrog njenega doživljanja sveta, so portreti bolj povezani z njenim pedagoškim delom. Za vso njeno ustvarjalno prakso pa je značilen bivanjski pogum, da svoje razmisleke, vzpone in stiske neprestano deli z bližnjimi. Saša Bezjak namreč ne zna biti neustvarjalna in nekomunikativna. Svoj ustvarjalni nemir že dlje časa usmerja v raziskovanje eksistencializma, zlasti skupine Modri jezdec, ki sta jo ustanovila slikarja Vasilij Kandinski in Franz Marc ter je zavračala akademske umetniške norme in naturalistični realizem. Druga referenčna točka je art brut, ki se mu je lahko intenzivno posvetila na dunajski rezidenci maja letos, med drugim tudi z obiskom Muzeja Gugging in Ateljeja 10. Za art brut umetniško delo ni instrument, ampak proces spoznanja. Art brut je odmaknjen od reprezentativnih konvencij, tako individualnih likovnih stilov kot instrumentaliziranega akademizma, in raziskuje tisto, kar ni niti realen niti domišljijski svet, ampak je predvsem prostor odziva. Umetnost se mora rojevati iz materiala, ki ima svojo govorico; mora se spominjati otroštva in z njim povezane nedolžne in prvobitne figuralike; čutiti mora tako kot prvobitna ljudstva, norci in geniji. Instinkt in izvorna silovitost, misticizem in kult, odnos med resničnostjo in njenim videnjem, asociativna in nelogična misel, stik zavednega in nezavednega, surov in odkritosrčen izraz, zasičeno slikarsko polje, polno ponavljajočih se podrobnosti, ali pa ena sama točka in linija sredi praznine, barvna eksplozija ali monokromatska impresija – vse to so gradniki mentalnega sveta artbrutovskega umetnika, ki upodablja osebne dileme, da opozori na eksistencialno stisko vsega človeštva.
Svobodni portreti Saše Bezjak so psihološke študije z močnim ekspresivnim nabojem, na katerih pa so portretiranci še vedno prepoznani. Ohranjajo nekaj karakternih lastnosti, npr. položaj rok, držo telesa, usmerjenost pogleda, a večinoma presegajo identifikacijsko točko in segajo bolj onkraj osebnosti, v ozadje tega, kar smo oziroma kar mislimo, da smo. Portreti so na eni strani artbrutovski, naivni ali primitivni v izrazu, karikirani ali groteskni, po drugi pa se v njih skriva mistična izkušnja tega, kar umetnica vidi in čuti. Nervozne in gestualne poteze čopiča opredeljujejo značaj portretiranca, s položajem rok pa se Saša Bezjak spogleduje tudi z dolgo umetnostnozgodovinsko tradicijo portretnega slikarstva, npr. s slikarstvom Oskarja Kokoschke in secesijsko tradicijo, ki jo je s svojimi (avto)portreti izpopolnil tudi Egon Schiele. Barvni kolorit je fauvističen in ustvarja napetosti med barvnimi ploskvami, včasih neizdelani obrazi in brezosebno ozadje pa brišejo mejo med realizmom podobe in umetniško interpretacijo. Kljub temu portreti v psihološkem smislu ohranjajo dokumentarno vrednost trenutka, v katerem sta se znašla umetnica in portretiranec.
Saša Bezjak je kot umetnica vzpostavila čustveno resonanco z notranjim svetom druge osebe, ki ga je prikazala v individualnem ustvarjalnem slogu in likovnem jeziku (od barvne lestvice in barvnih poudarkov, potez čopiča, vpeljevanja svetlobe in kontrastov do kompozicije). Kot oseba, kot človek pa je z empatijo ohranila močno psihološko karakterizacijo portretiranca, njegovo trenutno razpoloženje in svobodo prostor-časa nekega skupnega bivanja. Ali kot je zapisala sama v svojem umetniškem credu: »Druge vrste lepi trenutki so, ko zaradi izkušenj in znanja z obraza berem psihologijo človeka. To je velikokrat tudi motiv mojega ustvarjanja.«
Dušan Dovč
Literatura: Jure Mikuž, Gabrijel Stupica, eksistencialistična umetnost in art brut, v: Jure Mikuž, Slovensko moderno slikarstvo in zahodna umetnost, Moderna galerija Ljubljana, 1995; Gugging – Grounds for Art, ur. Johann Fellacher, Christian Brandstätter Verlag, Dunaj, 2006; Portret v novejši umetnosti, ur. Alenka Trebušak, Boris Gorupič, Slovensko društvo likovnih kritikov in Galerija Velenje, 2010; Saša Bezjak. Dela. Risbe, kipi, vezenine, ur. dr. Nadja Zgonik, Likovne besede, ZDSLU, Ljubljana, 2014; Dom za duševno defektne Trate. Vodnik po razstavi Neskončne Trate norosti, Muzej norosti, Trate, 2024.
Saša Bezjak (1971), samozaposlena v kulturi od leta 2002, slikarka in pedagoginja, s specializacijo na področju kiparstva. Zanjo so značilne risbe, očiščene odvečnih detajlov, ki delujejo zgolj s sugestivnostjo črte. Risbe nastajajo impulzivno, v velikih količinah in so velikokrat predloga za vezenino. Kot kiparka prostor čuti kot posebno kategorijo, ki ji omogoča akademsko bolj neobremenjen izraz in več eksperimentiranja. Od leta 1998 je doma in v tujini izvedla okoli osemdeset samostojnih in več kot sto skupinskih razstav. Živi in ustvarja v Gornji Radgoni.
Pedagoško in mentorsko deluje na kreativnih področjih umetnosti za različne skupine ljudi, veliko let je posvetila predšolski vzgoji. Okoli sedem let je izvajala likovne vaje za študente predšolske vzgoje na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru, na Ljudski univerzi Ptuj pa je predavala umetnost udeležencem, ki so opravljali prekvalifikacijo za pomočnika vzgojitelja. Zelo dolgo je kontinuirano delala z ljubitelji umetnosti; sodelovala je z Varstveno-delovnim centrom Murska Sobota, z njegovo bivalno in delovno enoto v Gornji Radgoni, in z Likovnim društvom Gornja Radgona, kjer je pripravljala delavnice in likovne kolonije. Veliko sodeluje tudi z Javnim skladom za ljubiteljsko kulturo v Gornji Radgoni, Murski Soboti in Ljutomeru ter z Mladinskim centrom Gornja Radgona. Organizirala in pripravila je veliko razstav v Domu kulture v Gornji Radgoni in v Mladinskem centru. Vodila je predvsem likovne ter lutkovne, gledališke, radijske in filmske delavnice, kolonije in študijske krožke pod okriljem Javnega zavoda knjižnica v Gornji Radgoni, kasneje tudi Mladinskega centra Gornja Radgona in Zavoda Rastišče – poligon za zelene ideje in Muzeja norosti.
Trenutno se poveča delovanju v Muzeju norosti na Tratah, kjer sodeluje pri programu muzeja, pripravlja ustvarjalne pedagoške in mentorske delavnice, srečanja in razstave. O njenem umetniškem udejstvovanju sta bili izdani dve monografiji z naslovom Saša Bezjak, Dela / Works in Saša Bezjak, Risbe / Drawings. V letih 2023 in 2024 je na povabilo Umetnostne galerije Maribor in Muzeja norosti izvedla projekt skupinskega vezenja risb, narejenih po fotografijah Terezije Mostler, ene prvih slovenskih fotografinj, in kasneje izvedla razstavo nastalih del v Sodnem stolpu v Mariboru z naslovom Igla v senu. V letu 2025 je bivala v rezidenčnem stanovanju Ministrstva RS za kulturo na Dunaju in tam raziskovala umetnost, kulturo in umetniški trg ter umetnost art brut. (sasabezjak.si)
Produkcija: Muzej norosti, Trate in Saša Bezjak, junij 2025
Kustos: Dušan Dovč
